Zadnje milo, ki sem ga 'zakuhala', nosi ime Meta! Ime je edina logična posledica dejstva, da milo diši po čokoladi in meti...oja, po After Eight čokoladicah. Božansko, vam rečem.
Uporabila sem isto tehniko kot pri Guštiju. Sveže zmešano milo sem razdelila na tri dele, pri čemer sem enega obarvala na belo, drugega na zeleno in tretjega na rjavo. Naj omenim, da je rjavi del obarvan s pravim kakavom. Ja, tudi pri milih deluje, ne samo pri tortah :) No, ko so bili deli mila obarvani, sem jih z žlico izmenično nalagala v kalup. Tako nekako kot puding. Konsistenca je podobna, barve tudi (okej, razen zelene), tale je pa še dišal tako kot ena sladica.
Ko so bile plasti lepo zložene in je materiala v posodicah zmanjkalo, sem kalup lepo pokrila s pokrovom, ga zavila v deko in pustila čez noč. Razrez je bil prava poezija, plasti krasne, skratka zadovoljna :) Diši pa res odlično, meni še posebej, ker so After Eight ene redkih čokoladic, ki jih lahko zmažem celo škatlo v trenu oka :)
V prejšnji objavi o milih sem zapisala nekaj o vsebini mojih mil. O tem, kako so naše babice kuhale žajfo, o svinjski masti in o tem, kako veliko industrijskih žajf, ki jih kupimo v trgovini, vsebuje goveji loj. Potem sem zapisala katera masla in olja jaz uporabljam v milih ter obljubila, da zapišem, zakaj ravno ta :)
No, začela bom z olivnim oljem, ki je eno izmed glavnih sestavin rastlinskega mila, pri nekaterih izdelovalcih celo edina sestavina. Olivno olje je superman med olji. Tako kot je odlično in zdravo za uživanje, je odlično tudi za uporabo v milu. Milo namreč naredi zelo negovalno in prepreči izsuševanje kože, jo vlaži in nahrani. Ravno zaradi tega so po svetu zelo znana 100% olivna mila, kar pomeni, da je milo narejeno izključno iz olivnega olja. Pravo 100% olivno milo se imenuje Castile Soap oz. v originalu Jabon de Castilla (po slovensko menda Kastilsko milo) zato, ker izvira iz španske regije Castilla, kjer so prvi v Evropi začeli kuhati milo brez vsebnosti živalskih maščob, kot je bilo to popularno drugod. To milo je bilo izredno drago in zato privilegij bogatih.
Sredi 15. stoletja (po drugih podatkih, ki jih imam, v 17. stoletju, ampak za nezgodovinarja kot sem jaz, to ni bistveno) so podobno milo začeli kuhat še Francozi in ga poimenovali Savon de Marseille (Marsejsko milo, po francoskem mestu Marseille. Kastilsko in Marsejsko milo se razlikujeta po tem, da je Kastilsko 100% olivno, medtem ko je v Marsejskem milu še vedno zelo visok delež olivnega olja in nekaj odstotkov drugih rastlinskih olj, običajno nekaj palmovega in nekaj kokosovega ter v originalu slana voda.
Glede na to, da olivno olje mehča kožo, jo neguje in vlaži, je logično, da se ga uporablja tudi pri izdelavi mil. Poleg vsega naštetega je med rastlinskimi skoraj najcenejše olje (sploh v primerjavi s kakim avokadovim, arganovim ipd.). Zakaj ga torej jaz ne uporabljam v večjih odstotkih oz zakaj ne delam 100% olivnega Kastilskega ali vsaj Marsejskega mila? Zaradi več razlogov. Milo z visokim odstotkom olivnega olja je že negovalno in nežno, zato je super za občutljivo in otroško kožo, ampak problem je v tem, da se saponificirano olivno olje skorajda ne peni, poleg tega pa je sveže milo izredno mehko in mora zoreti zelo zelo dolgo - na polici bi moralo pred uporabo stati pol leta in več, da bi postalo zelo trdo in odlično za uporabo. To dolgo zorenje bi že pretrpela, ampak nobene prave pene? Ne, to mi pa ni všeč...
Zato olivno olje v svojih milih uporabljam v omejenih količinah in v kombinaciji z drugimi olji. Tako milo združuje to odlično negovalno lastnost olivnega olja in odlične lastnosti drugih rastlinskih olj. Milo mora ja imeti bogato, kremasto peno :)
To bo za danes vse, naslednjič pa rečem še kako o palmovem, kokosovem in še kakem drugem olju.
Renata :)
