Poročna mila namesto konfetov

Evo mene, brišem prah. Ne zanemarjam svojega bRloga, samo časa ni. Res ga ni. Polimerna masa me je tako okupirala, da komaj najdem čas za kaj drugega, za torte in mila mi ga pa povsem zmanjkuje.

V času od moje zadnje objave do danes se je zgodilo oooogromno, ampak o tem podrobneje v naslednji objavi, ki bo zelo kmalu ;)

Zdaj končno na vrsto pridejo slike projekta, ki je zaznamoval prvo polovico letošnjega leta. To so bila 'poročna mila', darila za svate, ki si jih je zamislila prijateljica. Nad njeno idejo sem bila več kot navdušena - uporabno darilce, spomin in zahvala hkrati. Idealno! Pa še nekaj povsem novega, svežega in malo drugačnega.

Pa sva se lotili projekta. Najboljši recept sem že imela, skupaj sva izbrali najbolj dišečo dišavo in barvno kombinacijo, ki se je skladala z njunimi barvami na poroki, torej zeleno-bela.

100 kosov mila ni malo. Če ima kos mojega mila cca. 70g, to pomeni 7kg žajfe :) Moj ata mojstrovalec mi je v ta namen izdelal večji lesen kalup, a kljub temu sem kar 6x merila, mešala, vlivala in rezala milo. 

 

Ker sem želela mila čimbolj personalizirati, da bi svatje vedeli, da so bile ne le embalaže, ampak tudi mila sama, izdelana prav za to priložnost, sem se odločila v vsak kos vtisniti začetnici imen neveste in ženina. In ker pri poročni dekoraciji ni prostora za napake, je moral biti njun 'logo' prav tak kot na vabilih, v isti pisavi. Zato sem se izdelave štampiljke lotila kar sama. Iz polimerne mase, kaj pa drugega :)

 

To je bil en tak eksperiment, ki pa je fantastično uspel! Prav ta nevpadljiv, nežen štempelj je dal milu piko na i.

Ko so bila mila razrezana in poštempljana, je prišel čas za zorenje, ki je trajal dober mesec. 

 

Potem, ko je bilo milo zrelo, ko je večina vode iz njega izhlapela in je bil proces saponifikacije končan, sem se lahko lotila zavijanja mil. Glede na to, da je bila celotna poroka zelo dovršena, moja običajna embalaža, torej rafija, nekako ni sodila zraven, zato sem za zavijanje raje izbrala celofan v kombinaciji z belimi nalepkami. Na eni strani mila je bila nalepka, na drugi pa se je skozi prosojen celofan videl odtis M&M.

 

Celotna četa zavitih mil je bila tako čudovita, uniformirana, takšna, kot darila za svate na poroki morajo biti. In končni videz se je z nežno in dovršeno poroko v zeleno belem čudovito skladal. Le še za transport sem jih morala pripraviti in kmalu so bila mila v zadovoljnih nevestinih rokah :)

Izjemno vesela sem bila, ko sem od mladoporočencev po poroki prejela še sliko mojih mil 'v akciji' :)

Jaz sem bila z rezultatom zadovoljna, nevesta pa tudi, kar je tudi najbolj pomembno. Vesela sem, da sem lahko dodala en kamenček v mozaik tako čudovite poroke.

Renata :)

Read More

Meta in nadaljevanje o vsebini mojih mil - olivno olje

Zadnje milo, ki sem ga 'zakuhala', nosi ime Meta! Ime je edina logična posledica dejstva, da milo diši po čokoladi in meti...oja, po After Eight čokoladicah. Božansko, vam rečem.

Uporabila sem isto tehniko kot pri Guštiju. Sveže zmešano milo sem razdelila na tri dele, pri čemer sem enega obarvala na belo, drugega na zeleno in tretjega na rjavo. Naj omenim, da je rjavi del obarvan s pravim kakavom. Ja, tudi pri milih deluje, ne samo pri tortah :) No, ko so bili deli mila obarvani, sem jih z žlico izmenično nalagala v kalup. Tako nekako kot puding. Konsistenca je podobna, barve tudi (okej, razen zelene), tale je pa še dišal tako kot ena sladica.

Ko so bile plasti lepo zložene in je materiala v posodicah zmanjkalo, sem kalup lepo pokrila s pokrovom, ga zavila v deko in pustila čez noč. Razrez je bil prava poezija, plasti krasne, skratka zadovoljna :) Diši pa res odlično, meni še posebej, ker so After Eight ene redkih čokoladic, ki jih lahko zmažem celo škatlo v trenu oka :)

V prejšnji objavi o milih sem zapisala nekaj o vsebini mojih mil. O tem, kako so naše babice kuhale žajfo, o svinjski masti in o tem, kako veliko industrijskih žajf, ki jih kupimo v trgovini, vsebuje goveji loj. Potem sem zapisala katera masla in olja jaz uporabljam v milih ter obljubila, da zapišem, zakaj ravno ta :)

No, začela bom z olivnim oljem, ki je eno izmed glavnih sestavin rastlinskega mila, pri nekaterih izdelovalcih celo edina sestavina. Olivno olje je superman med olji. Tako kot je odlično in zdravo za uživanje, je odlično tudi za uporabo v milu. Milo namreč naredi zelo negovalno in prepreči izsuševanje kože, jo vlaži in nahrani. Ravno zaradi tega so po svetu zelo znana 100% olivna mila, kar pomeni, da je milo narejeno izključno iz olivnega olja. Pravo 100% olivno milo se imenuje Castile Soap oz. v originalu Jabon de Castilla (po slovensko menda Kastilsko milo) zato, ker izvira iz španske regije Castilla, kjer so prvi v Evropi začeli kuhati milo brez vsebnosti živalskih maščob, kot je bilo to popularno drugod. To milo je bilo izredno drago in zato privilegij bogatih.

Sredi 15. stoletja (po drugih podatkih, ki jih imam, v 17. stoletju, ampak za nezgodovinarja kot sem jaz, to ni bistveno) so podobno milo začeli kuhat še Francozi in ga poimenovali Savon de Marseille (Marsejsko milo, po francoskem mestu Marseille. Kastilsko in Marsejsko milo se razlikujeta po tem, da je Kastilsko 100% olivno, medtem ko je v Marsejskem milu še vedno zelo visok delež olivnega olja in nekaj odstotkov drugih rastlinskih olj, običajno nekaj palmovega in nekaj kokosovega ter v originalu slana voda.

Glede na to, da olivno olje mehča kožo, jo neguje in vlaži, je logično, da se ga uporablja tudi pri izdelavi mil. Poleg vsega naštetega je med rastlinskimi skoraj najcenejše olje (sploh v primerjavi s kakim avokadovim, arganovim ipd.). Zakaj ga torej jaz ne uporabljam v večjih odstotkih oz zakaj ne delam 100% olivnega Kastilskega ali vsaj Marsejskega mila? Zaradi več razlogov. Milo z visokim odstotkom olivnega olja je že negovalno in nežno, zato je super za občutljivo in otroško kožo, ampak problem je v tem, da se saponificirano olivno olje skorajda ne peni, poleg tega pa je sveže milo izredno mehko in mora zoreti zelo zelo dolgo - na polici bi moralo pred uporabo stati pol leta in več, da bi postalo zelo trdo in odlično za uporabo. To dolgo zorenje bi že pretrpela, ampak nobene prave pene? Ne, to mi pa ni všeč...

Zato olivno olje v svojih milih uporabljam v omejenih količinah in v kombinaciji z drugimi olji. Tako milo združuje to odlično negovalno lastnost olivnega olja in odlične lastnosti drugih rastlinskih olj. Milo mora ja imeti bogato, kremasto peno :)

To bo za danes vse, naslednjič pa rečem še kako o palmovem, kokosovem in še kakem drugem olju.

Renata :)

Read More

Rudi in nekaj o vsebini mojih mil

Rudolf je dobil mlajšega brata :) Milo sem naredila po istem receptu, z istimi sestavinami in barvami in ga odišavila z istim parfumskim oljem - cedrovina in sandalovina pa citrusi in vanilija. Zato sem ga poimenovala kar Rudi :) 

Tokrat sem nad vzorcem, ki je nastal na vrhu, še bolj navdušena kot nad tistim, ki je nastal v milu. Dodatek bleščic za bolj praznično vzdušje pa da milu en poseben čar. Zaradi te izdelave prazničnih mil se že neverjetno veselim veselega decembra. In začuda tudi snega! Dobro vem, da bom mnenje ob dejanskem snegu na cesti spremenila, ampak trenutno se ga verjetno tako veselim zaradi spomina na lansko zimo. Luštno je bilo, upam, da bo letos še bolj :)

Malo sem zašla iz teme...danes sem si zadala, da zapišem in opišem olja in masla, ki jih uporabljam za izdelavo svojih mil. Načeloma se milo lahko naredi iz svinjske masti ali govejega loja. Takšna mila so delale naše stare mame (lahko jih imenujete tudi babice, jaz sem pač imela stare mame :)). Mami pravi, da se iz otroštva spominja, da je ta reč precej smrdela in da je mama to kar dolgo kuhala. Iz tega sklepam, da mast ni bila prečiščena in da se je milo kuhalo po vročem postopku, kar pomeni res kuhalo v kotlu. Zato večtedensko zorenje ni bilo potrebno, milo se je lahko uporabilo kar takoj. Hladen postopek je tisti, ki zahteva vsaj 4 tedensko zorenje mila.

Nekateri še danes delajo milo iz masti, živalsko maščobo pa uporabljajo tudi marsikateri industrijski proizvajalci mil. Pravzaprav je velika verjetnost, da tista žajfa, ki jo imate ob umivalniku vsebuje goveji loj. Poglejte na embalažo (govorim o trdih milih) pod sestavine. Že nekje na začetku piše Sodium Tallowate. To pomeni umiljen prečiščen goveji loj.

Sama nimam nič proti temu...pravzaprav bi rada enkrat probala skuhat žajfo tako, kot je to delala stara mama. Po kolinah, zunaj v kotlu. Super! Samo povem...ker pač marsikateri vegetarijanec tega podatka ne ve. Da se razume, ta maščoba je prečiščena in je v procesu saponifikacije spremenila svojo strukturo, ampak v osnovi je pa še vedno živalska maščoba.

No, naše stare mame so milo iz govejega loja kuhale zato, ker je bil najcenejša in najbolj dostopna maščoba. Babice v Dalmaciji in tiste v Italiji so bile bolj fine in so milo kuhale iz olivnega olja, ker je bilo tam pač lahko dostopno.

Kot rečeno, marsikateri izdelovalec domačih mil še danes uporablja prečiščeno svinjsko mast ali goveji loj. Milo naredi belo, trdo, kompaktno in dolgo obstojno.

Jaz sem se izdelave mil lotila na tak vegi način, brez teh maščob. Delno zato, ker mi ni do tega, da bi sama precejala mast (mesar me bo pomoje debelo gledal, če mu bom rekla, da hočem prečiščeno mast za žajfo), delno pa zato ker so mi rastlinska olja precej blizu in vem, da so fina za kožo.

Milo se lahko tako izdela iz ene same vrste maščobe, olja oz masla, ampak ker ima vsako umiljeno olje drugačne lastnosti, je za najbolj optimalen rezultat dobro uporabiti različna olja in pravo razmerje med njimi.

Jaz v svojih milih skoraj vedno uporabim različno kombinacijo olj ali pa recept vsaj začinim s kakim posebnim oljem. Zakaj? Ker je pač zabavno odkrivat nekaj novega, ugotavljat in ocenjevat kateri recept je boljši ipd. Do sedaj sem eksperimentirala z naslednjimi olji in masli:

- Palmovo olje
- Olje palmovih koščic
- Kokosovo olje
- Olivno olje
- Mandljevo olje
- Ricinovo olje
- Karitejevo maslo
- Repično olje
- Sončnično olje

Vsako od naštetih olj in masel se v olju drugače obnaša in doprinese k celostni kvaliteti mila. Eno da trdnost, drugo mehurčke, tretje neguje kožo in spet drugo naredi kremasto peno. Ker bi bila tale objava predolga, če bi opisala še vsako olje posebej, bom to storila ob drugi priložnosti :) Umetnosti izdelave mila pač ne morem povzeti na kratko :)

Renata :)

Read More

O izdelavi mil in moj Gušti

Spet sem si dala duška in si privoščila izdelavo novega mila, tokrat Guštija. Gušti zato, ker diši zelo okusno - po kavi, vaniliji in sandalovini. Tak topel, kavni, sladek vonj. Idealen za zimo.

Že odkar sem naredila milo z imenom Rudolf, mi je ta črtast videz zelo prirasel k srcu. Gušti je zdaj zaradi kombinacije barv precej živalski, ampak mi je všeč, kljub temu, da mi živalski vzorci načeloma niso všeč :)

 

Ker sem si zamislila rjavo-belo kombinacijo ter dišavo, ki vsebuje vanilijo, je tole milo postalo svojevrsten projekt. Vsaka dišava, ki vsebuje vanilijo, milo obarva na rjavo. Kako torej doseči rjavo-bele črte? Zadevo sem rešila tako, da sem odišavila samo rjav del mila, medtem ko je bel ostal neodišavljen. Pri vonju celotnega mila se to ne pozna, pri videzu pa se. Povsem mogoče je, da se bo dišava sčasoma 'razlezla'' in obarvala tudi bel del mila...upam pa, da se to ne bo zgodilo. 

Vse, ki bi se na podlagi mojih fotografij utegnili navdušiti nad izdelavo mila, bi rada opozorila na to, da je izdelava mila zelo zasvojljiv hobi :) Še bolj pomembno pa je, da se pred izdelavo dobro podučite in raziščete to, česar se nameravate lotiti. Gre namreč za to, da je pri izdelavi mila treba uporabiti lug oz. natrijev hidroksid, ki je izjemno jedek, kar pomeni, da lahko povzroči globoke opekline. Zato je nujna uporaba zaščitne opreme in natančno poznavanje postopka in dobro preračunane sestavine. Lug je glavna sestavina pri izdelavi mila, saj povzroči saponifikacijo, kar po domače povedano pomeni, da olje pretvori v milo. Pri pravilni izdelavi mila lug porabi vso svojo energijo, kar pomeni, da ga v končnem izdelku ni več. Ostanejo samo umiljena olja, dodatki kot so barva in dišava ali posebne negovalne sestavine in pa glicerin, ki je za kožo še posebej negovalen (o glicerinu kdaj drugič :)). Zato je tako milo fantastična zadeva, saj ne izsušuje kože, tako kot industrijska mila, ki vsebujejo detergente. Če pa milo ni pravilno izdelano, pa v njem ostane nezreagiran lug, kar pomeni precej agresivno milo.

Če se niste pripravljeni poglobit v to in pred prvim izdelanim milom prebrati nekaj knjig, nekaj mesecev brskati po internetu in se poglobit v karakteristike olj, luga, samega procesa saponifikacije in procesa izdelave, potem je bolje, da si v hobi trgovini kupite osnovo za milo, ki se jo stopi in vlije v modelčke (kot npr. sveče). V takšno osnovo sicer ne morete mešat olj in masel po svojih željah, lahko pa jih obarvate in odišavite po svojem okusu.

Mene je do izdelave mil pripeljala sama radovednost. Najprej sem se lotila izdelave domačega deodoranta, potem body buttra in raziskovanje tega in iskanje receptov me je privedlo še do raziskovanja sveta ročno izdelanih mil. Po nekaj mesečnem raziskovanju, branju in opogumljanju, sem se zadeve končno lotila in tako našla nov hobi, ki zapolnjuje moj prosti čas in poličke v domači kopalnici :)

Renata :)

Read More

Vonj po kuhanem vinu

Poletje mi je pisano na kožo. Jesen niti ne. Dejstvo, da je dneva konec že ob petih ali celo štirih popoldan, me spravlja ob živce. To pomankanje dnevne svetlobe, hlad, ki prihaja, žalovanje za japankami in podobne jesenske sitnosti mi pač niso po godu. 

Ampak dnevi minevajo, letni časi se menjavajo in kaj dosti izbire, kot potrpeti še eno jesen in zimo, pač nimam. In medtem ko čakam, da spet pride pomlad, si je dneve nekako treba polepšati. In kar se mene tiče, je kuhano vino gotovo najprijetnejša stvar, ki jo prinaša jesen! Lahko bi se celo reklo, da vsako leto malo bolj vzljubim jesen, prav zaradi te dišeče poslastice.

Nekateri pravijo, da je še pretoplo za kuhančka, jaz pa pravim, da je takoj, ko temperatura pade pod 20 stopinj Celzija, ravno pravi čas za otvoritev sezone :)

Navdušena sem, da mi je tak fantastičen vonj po vinu, limoni, klinčkih, cimetu in rjavem sladkorju uspelo ujet v žajfo. Zdaj me bo lahko razveseljeval vsak dan v kopalnici, no...čez par tednov. Do takrat bom žajfe pač zgolj vonjala na polici, kjer zorijo :) Tudi to bo v redu.

 

Vinjenemu milu sem dala ime Vinko. Pisano mu je na kožo :) Tekstura vrha pa malo spominja na jabolčno čežano. Vsekakor izgleda okusno, diši pa še bolje. 

 

Grem. Na kuhančka :)
Renata

Read More

Spet žajfa! Pika je njeno ime

Ja že spet novo milo. December je že pred vrati, jaz pa hočem letos vse moje najdražje utopiti v milnih mehurčkih :) No ja, december ni še ravno pred vrati, ampak ko bo, bo za izdelavo mil že prepozno. Ker morajo 'zoret' vsaj 4 tedne, hitim zdaj, dokler je še čas. 

Če je prejšnje milo Jelka v snežnem viharju spominjalo na smreko, so bili inspiracija za tokratno milo božični okraski. Nisem se še odločila, ali bo žajfi ime Pika ali bo milo Srečko. Pike mi najbrž ni treba obrazložiti, medtem ko Srečkota verjetno moram. Se spomnite tiste risanke, ki so jo včasih na nacionalki vrteli pred prazniki - okrasek Srečko? Srečko, ki prinaša srečo? Čudovita risanka o rdeči stekleni kroglici za na božično drevo, ki je vsak december krasila jelko, med letom pa počivala na podstrešju. Krasna krasna risanka, ne pa te novodobne telebajskaste risanke...

No, kakorkoli, mislim da bo vseeno Pika. Izdelava je bila malo bolj dolgotrajna, saj sem milo v bistvu delala kar 3 dni. Najprej sem naredila en del, ki sem ga razdelila na tri dele in jih pobarvala z rdečo, modro in zeleno. Potem sem naslednji dan iz mehkega mila izdelala kroglice, tretji dan pa naredila belo osnovo in vanjo potapljala kroglice. Ker sem jo predolgo pustila v hladilniku, se je malo drobila, ampak sem situacijo s svojimi modelirskimi sposobnostmi uspešno rešila :)

Recept je isti kot pri Rudolfu, spet oh in sploh fino karitejevo maslo! In dišava? Noooro dišeča bela lilija&ginseng. V bistvu prva dišava, ki sem jo uporabila že drugič.

Renata :)

Read More

Milo - Jelka v snežnem viharju

Kljub temu, da se imam za ustvarjalnega človeka, brainstorming velikokrat zelo pomaga pri kaki novi, kreativni in inovativni ideji. Ko sem mojemu dragemu razkrila izbor dišave in barve za novo milo, si je zamislil neko zeleno smreko na beli podlagi. Vedela sem, da je vlivanje mila z namenom ustvariti neko figuro praktično nemogoče, ampak ajde, sem rekla da bom poskusila.

Figure oz. vzorec, ki spominja na nekaj, včasih nastane povsem spontano. Dokler me dve prijateljici nista vprašali, kako mi je uspelo v sNežki pričarat vrtnico, je sama niti nisem videla. Pa res spominja na modro vrtnico :)

No, take smrekaste tehnike in takšnega vzorca nisem videla še nikjer, tako da je povsem mogoče, da sem izumila novo tehniko vlivanja mila :)

Čakanje na razrez je bilo grozno, ker sem bila prepričana, da bo izpadlo...no, čudno. Pa ni! Nastali so kosi mila z vzorcem, ki malo spominja na smreko. Pravzaprav zelo močno spominja na jelko v snežnem viharju!

Dišava je milu primerna: svež vonj borovih iglic, klinčkov, cimeta in pimenta ter smreke. Pri imenu pa tokrat nisem imela težav. Naj bo Jelka!

Tale krasna banjica je v resnici podstavek za milo. Pa še fotogenična je. Zelo!

Renata :)

Read More